Spet smo se oglasili v četrtem razredu. Učenci so ravno končali spoznavanje živalskih skupin - mehkužci, pa ptiči, pa sesalci in tako naprej. Na prejšnji uri so dobili kup slik živali in za vsako so morali izpolniti anketo o tem, ali je sluzasta, ali leti (vsaj malo), ima uhlje in tako naprej. Napisati so morali tudi njeno ime in skupino, ki ji pripada.

Na tej uri pa smo videli, kako se lahko računalnik na podlagi takšnih podakov sam nauči prepoznavati skupine. Kaj vse smo počeli, najdete v opisu aktivnosti. Tule pa moramo povedati: bilo je super!

Učenci so presenetljivo dobro razumeli, kako deluje drevo. Eni so spraševali, “kaj bi se zgodilo, če …” in drugi so jim takoj odgovarjali. Takoj so razumeli, da računalnik pač ne more pravilno prepoznati ptic, če še nikoli ni slišal za ptice. (Nobenih “saj lahko pogoogla” nismo slišali, hvalabogu.) Med sabo so tekmovali, kdo bo predlagal bolj nenavadno žival.

Ura je bila koristna tudi z vidika predmeta, v okviru katerega je tekla, saj so se pregovarjali o tem, ali so sloni res sluzasti, ali so pingvini ptiči in imajo pingvini dlako ali perje. (Ena učenka je trdila, da dlako, sicer bi jih v vodi zeblo, pa so ji predlagali, naj se gre drugič kopat oblečena, če bo morje mrzlo.) Vedeli so za posebnosti kljunašev.

Ura nas je inspirirali k temeljiti prenovi opisa aktivnosti. Prav zato se pravzaprav gremo takšno testiranje.

Predvsem pa: ko smo odhajali, nam je eden od učencev rekel: “To je bila pa najboljša ura!” To!