Janez Demšar, 8. maj 2026

Hiše brez računalnika

Že dolgo so nas žulile Slovenske hiše. Zdaj smo jih končno uspeli predelati in jih tudi uspešno preskusili.

Spoznanje, do katerega smo prišli v nekaj letih evolucije Pumic: računalnikom se je boljše izogibati. Vsaj v osnovni šoli. Če že, pa je boljše uporabljati že pripravljene gradnike za analizo, vdelane v spletne strani, in ne namizne različice Orangea. Učitelji se ga boje, pa če jih še tako prepričujemo v njegovo preprostost.

To je še bolj res, če računalnik nastopi le na koncu, da pokažemo “da bi to znal tudi računalnik”. Predvsem, kadar je algoritem, ki ga uporablja računalnik, čisto drugačen od tega, kar so počeli učenci, tako da niti ne moremo razložiti, kako račuanalnik to naredi.

Slovenske hiše so bile doslej videti tako, da so učenci razporejali kartice s hišami na kupčke — alpska, panonska, kraška in ostale —, svoje izbire vnesli v računalnik. Nato smo računalnik uporabili zato, da smo videli, katera skupina je bila najboljša, pri katerih slikah se je zmotila, kje so te hiše na zemljevidu in kako bi z njimi tekmoval računalnik.

Resnici na ljubo je bil to le lep prikaz, kako z Orangom obdelujemo podatke o točnosti skupin, ki pa je deloval samo, kadar smo bili zraven … no, mi. Eksperti za Orange. Ne vemo, ali je to v resnici poskusil izvesti še kdo drug.

Hoteli smo izločiti računalnik, obdržati tekmovanje, morda okrepiti povezavo z zemljepisom.

Pripravili smo torej novo različico in jo tekli preskusit na Osnovno šolo Alojzija Šuštarja v Ljubljani.

Nova različica teče tako: učenci, razdeljeni v trojke, še vedno začnejo z razvrščanjem kartic, vendar v tri skupine, izpustiili smo “običajne hiše”, katerih namen je bil le, da zapolnijo osrednji in jugovzhodni del Slovenije. Nato vsak član skupine prevzame en kupček in eno barvico. V tabeli s seznamom hiš morajo pobarvati krogce v legendi in nato krogce v vrsticah, ki se nanašajo na posamično hišo.

Vsaka trojka dobi zemljevid, pri čemer smo poskušali s tremi različicami: nekateri so dobili zemljevide z vrisanimi kraji, na katerih se nahajajo hiše. Drugi so si morali pomagati z zemljepisnimi koordinatami, ki so jih prebrali v tabeli. Tretji pa so že v začetku dobili tabele brez koordinat in so morali iskati kraje v atlasu ali spletnih zemljevidih. Slednje se je v razredu pokazalo za prezahtevno in prezamudno. Na ta način bi lahko skrili le nekaj krajev, za izziv na koncu.

Skupine so nato dobile trakce, s katerimi so ugotavljali pravilnost svoje razvrstitve hiš. Ti so se jim zdeli še posebej zanimivi - v resnici so kar domiselni.

Spontano, na idejo učiteljice, pri kateri smo gostovali (Irene, katere priimek je nenaključno enak priimku avtorja prispevka), smo pred tablo obesili zemljevid in pripravili magnete treh barv, po eno za vsak tip hiš. Učiteljica je klicala učence in vsakemu dodelila ima kraja, da je šel pred tablo, vzel magnet ustrezne barve, poiskal kraj na zemljevidu in položil nanj magnet.

Ta, zadnji del, je bil še posebej zabaven. V nas je nekaj — biokemiki bi najbrž povedali celo ime hormona —, kar v nas sproži občutek zadovoljstva, ko nekaj iščemo in iščemo ter, končno, najdemo.

Pa to ni nujno kraj na zemljevidu: podobno zadovoljstvo začutimo tudi, ko iščemo in iščemo način za uspešno izvedbo neke ure ter po poskusu v razredu ugotovimo, da smo ga našli.