To novico je potrebno začeti z dvema odstavkoma iz vabila na srečanje.

Naslov letošnje eduTech konference je “Učitelji v poplavi izbire tehnologij.” Osredotočili se bomo na vlogo učiteljev in šol, ki se vsakodnevno soočajo z vse večjo ponudbo tehnologij za izobraževanje. Nepregledne in nepreverjene ponudbe ter vedno večji pritiski na učitelje, da pustijo prostor novim tehnologijam, predstavljajo nevarnost, da učitelji zgradijo negativen odnos do njihove uporabe.

O, kako res! Ne bom se razpisal o tem, kakšno katastrofo je v šolah naredil Powerpoint, v Sloveniji pa smo ga “opolnomočili” še s pametnimi tablami.

Vabilo se nadaljuje pozitivno.

Povezovanje z učitelji in izvajalci ter nenehno iskanje dobrih praks nas je naučilo, kako pomembno je, da izpostavimo inovativne metode poučevanja.

Kot je očitno iz prvega odstavka, srečanja ni organiziralo nobeno od ministrstev ali Zavod za šolstvo, temveč neka skupina, ki se je odločila, da bo naredila nekaj koristnega. Se opravičujem, te besede je dodala umetna inteligenca, Copilot, v trenutku, ko sem napisal “temveč”. Pozabite, začnimo odstavek znova. Undo, undo.

Konferenco organizira Podjetniški inkubator Kočevje. Tako kot inkubator je fascinantna tudi konferenca. Moj nevzgojeni(!) Copilot bi si morda dovolil pokritizirati predstavnika slovenske politike, ki je prišel zgolj prebrat nekaj lepih besed in morda bi dodal celo, da so mu zvenele prazno. Sicer pa bi bil celo Copilot navdušen: poslušali smo vedno odličnega Miho Kosa, spoznali smo Kobi, slišali Učitelja leta 2022 Uroša Ocepka, videli, kako Arduino prilagaja svoje mikrokontrolerje za rabo v šoli, med nami je bil ustanovitelj podjetja Kubo Daniel Lindegaard, slišali smo, kako uvajati robotiko v šole, ne da bi spreminjali kurikul … Program je pokazal najboljše v slovenskem izobraževanju.

Priznati moram: lep del predstavitev sem pravzaprav prešprical, ker sem se v preddverju zaklepetal z drugimi udeleženci. Seveda imam slabo vest, vendar: predstavitve so posnete in jih bom lahko še videl, Daniel Lindegaard pa ne pride ravno vsak teden z Danske in ima pol ure časa za klepet. Srečali smo se s starimi znanci in dobili nekaj novih. Iz idej, ki sva jih nabrainstormala z Urošem Ocepkom, pa bo gotovo nastalo še nekaj učnih ur na Pumicah. Zadnji smo dvorano zapustili, ko je bila ta že skoraj pospravljena. (Takrat je bil tudi prvi trenutek za fotografiranje, zato je slika nekoliko nenavadna. :)

Konferenca se je zaključila z ogledom tovarne Yaskawa. Tudi to je bilo vredno enkrat videti.

Kočevje je bilo lepo, vendar je bilo še lepše, ko sem se vrnil domov. Jaz sem napisal samo “Kočevje je”, Copilot pa je dodal vse ostalo. Bumbar. V Kočevju se je čez dan res pooblačilo, ampak v Ljubljani pa me je na kolesu tako opralo, da ne obleka ne čevlji ne bodo suhi do binkošti.

Ne, ravno nasprotno. Občina Kočevje je dobila nagrado za najprodornejšo občino v RS. Zaradi modrih strateških odločitev se razvija kočevska industrija, turizem in z njim povezana infrastruktura (pa ne avtoceste, temveč železniške povezave, zgledne kolesarske poti) … Za vse to pa so zaslužni ljudje. Ne odloki in zakoni, usmeritve in smernice ter lepe, a prazne besede, temveč ljudje, ki se odločijo “narediti nekaj koristnega,” kot bi rekel Copilot. Pa najsi gre za to, da privabijo investicije ogromnih japonskih podjetij ali pa pripeljejo v šole pouk računalništva in robotike.