Vtis, ki ga pušča pomanjkanje novih objav, vara. V resnici pridno načrtujemo nove učne ure. Prvo smo na prvi dan zime, ko se dnevi končno nehajo krajšati, preskusili v OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani.

Učenci petega razreda so se poskusili v razvrščanju slik tipičnih (starejših) slovenskih hiš. Naloga ni bila preprosta: izmed 47 hiš so bile preprosto prepoznavne le panonske, marsikatero kraško pa bi lahko zamenjali tudi za gorenjsko ali kar “običajno”. Vendar so se odrezali odlično - nekatere skupine so se zmotile le pri treh hišah, nekatere celo le pri eni.

Potem smo si ogledali, kako bi enako nalogo reševal računalnik. Če mu ne predstavimo primerov posameznih tipov hiš, temveč mu naložimo, naj razdeli hiše v štiri skupine, bo ena od teh skupin panonska in druga alpska, ostali dve pa mešanica vsega. Če ga naučimo tako, da mu pokažemo tipične primere vsake skupine, pa kar uspešno razvršča tudi nove hiše. Vseeno pa ne tako dobro kot učenci: zmotil se je pri štirih hišah!

Še bolj kot poznavanje tradicionalnih slovenskih hiš nas je presenetila diskusija, ki je sledila: z učenci petega razreda smo razpravljali o povsem filozofskih vprašanjih umetne inteligence. Moremo takrat, ko računalnik (pravilno) uvrsti neko hišo kot alpsko, res reči, da računalnik ve, da je hiša alpska? Lahko računalnik sploh kaj ve? Ne bi mogli po isti logiki reči, da slovensko-angleški slovar ve, kako so po angleško reče mačka? Menda ne, slovarji ničesar ne vejo, v njih le piše. V čem pa so računalniki drugačni? Tudi oni imajo podatke le shranjene v pomnilniku (kamor so jih morda naračunali sami, iz drugih podatkov), ali pa jih dobijo z interneta? More torej računalnik sploh kaj vedeti v enakim smislu, kot vemo ljudje? More misliti? Je sploh lahko inteligenten, ali pa je umetna inteligenca le utvara?

Neverjetno, kaj vse se je mogoče pogovarjati že s petošolci!

Za konec še hvala učiteljici, Sandri Kete, ki nas je sprejela v goste. Na OŠ Jožeta Moškriča bomo gotovo še prišli.