Drugo aktivnost smo preskušali na Srednji ekonomski šoli Maribor.

Koliko časa bi hodili v šolo?

Osnovnošolcem je hoditi v šolo najbolj grozna stvar na svetu, študenti pa poskušajo vleči študij (in z njim pogosto tudi bivanje v Hotelu Mama), dokler gre.

Srednješolci si glede vprašanja, ali bi še hodili v šolo ali pa bi že počasi nehali, niso bili popolnoma enotni. Pa smo jim razložili: v Sloveniji se pač pričakuje, da boš toliko in toliko let odsedel v šoli. Ne vem, odkod, a dijaki so celo vedeli, kakšno je slovensko poprečje! Okrog 12 let. Vendar smo se odločili preveriti: v Orangu so odprli podatke Svetovne banke o indeksu človeškega razvoja in v njih poiskali Slovenijo. Da, res je dobrih 12 let.

Če šole ne marajo, bi se pač morali roditi kje drugje, ne? Kje? Na to vprašanje smo si odgovorili s histogramom, ki kaže poprečno dolžino izobraževanja v različnih državah.

Povezali smo ga s tabelo in izbrali prvi stolpec, stolpec z državami, katerih prebivalcem praktično ni potrebno hoditi v šolo. Pa jih ne Mali ne Burkina Faso nista posebej pritegnila, zato smo preverili naslednji stolpec. Spet sama Afrika, ki ni zanimala nikogar, razen enega dijaka, ki bi šel v Senegal. Zaradi nogometa.

Tako smo prišli do spoznanja, da je z izobrazbo prebivalstva najbrž povezan tudi splošen nivo življenja, kot, na primer, kvaliteta zdravstvenega sistema. O tem smo se najpreprosteje prepričali tako, da smo z razsevnim diagramom preverili povezavo med trajanjem šolanja in pričakovano življenjsko dobo v različnih državah.

Povezava je praktično linearna: deset let več šole pomeni štirideset let daljše življenje. Pa smo dijakom predlagali tole kupčijo: bi bili pripravljeni hoditi v šolo leto dni dlje, če bi zato potem štiri leta dlje živeli? Brihtna dijakinja je vprašala: “Kdaj?” Pa smo ji prebrali še drobni tisk ponudbe: v šolo hodiš zdaj, dodatna leta pa ti pripadejo, ko boš stara. “Potem pa ne.”

Bi rekel, ja. Tudi jaz bi bil z veseljem še tri dodatna leta star dvajset let, potem pa pri osemdesetih hodil na kakšne tečaje. Ali predavanja, če bi že moral. :)

Učiteljica, ki pozna tako dijake kot snov, se je večkrat vključila s kakim dodatnim vprašanjem. Njena pripomba v tem trenutku pa je bila pravzaprav najpomembnejše izmed vsega, kar so dijaki (žal najbrž pre)slišali v tej uri: saj vam ni treba. Dodatna leta vam že pripadajo, ker ste v Sloveniji. Podatki so na nivoju držav, ne posameznikov.

Dijaki so pametni in so najbrž razumeli pomen pripombe. Ne vem pa, ali so razmišljali naprej. Eni so, eni še bodo, eni ne bodo nikoli: visoka življenjska doba v Sloveniji ni zasluga vsakega posameznika, temveč celotne družbe. To pomeni, da se posameznik lahko vede neodgovorno, pa za to ne bo (nujno) plačal cene - vsaj ne tako visoke, kot bi jo kje drugje. Če je neodgovornosti preveč, pa počasi nasrkamo kot družba.

To se mi zdi tako modro, da bi lahko ta zapis na tem mestu kar končali. A vseeno povejmo, kaj se je dogajalo po tem.

Hierarhično gručenje v živo

Zaželeli smo si razdeliti države v skupine glede na kvaliteto življenja, torej smo morali - kar je bil tudi namen ure - spoznati kakšnega od temu namenjenih postopkov.

Hierarhično gručenje smo najprej izvedli skoraj kot “računalništvo brez računalnika”. Na tleh smo si predstavljali razsevni diagram (naslednjič prinesem pleskarski selotejp!). Ena os je predstavljala znanje matematike, druga spretnost v nogometu. Vanj smo razpostavili sedem dijakinj in dijakov. Menda jim je bilo ime Andrej, Benjamin, Cilka, Daniel, Ema, Fanči in Gerhard, morda pa smo se pri ugibanju imen tudi kdaj zmotili. Prav tako smo se morda kaj motili pri ugibanju njihovih spretnosti, a postavljeni so bili tako, da so očitno tvorili tri skupine.

Ljudje skupine “vidimo”. Kako pa bi jih določili s kakim formalnim postopkom, ki bi se ga dalo potem tudi sprogramirati? Takole: z metrom (točneje: VGA kablom, ki se je valjal na mizi; drugič prinesem pravi meter) smo pomerili razdalje med vsemi pari in našli dva, ki sta si najbolj podobna. Razglasili smo ju za eno skupino in da tega ne bi pozabili, je moral ta, ki je stal bolj zadaj, položiti roko na ramo svojega kompanjona. Nato smo našli naslednji najbolj podoben par in ju združili v skupino. Na podoben način se združujejo tudi celi pari, tudi posamezniki se pridružujejo skupinam … Tako gre, seveda, le v splošnem, tule pa je bilo le sedem dijakov in igre je bilo hitro konec. Ustavili smo jo, ko je bila razdalja med dvema skupinama že skoraj daljša od roke, tako da skupin “ni bilo več možno” združiti.

Skupine držav

Po tej, fizični razlagi algoritma, smo podatke o državah pripeljali v gradnik za hierarhično gručenje, ki je določil skupine držav. Slovenija se je znašla v družbi Irske (zanimivo!), ta par pa se je pridružil skupini, v kateri so Slovaška, Češka, Madžarska in Poljska, vse skupaj pa so del širše skupine držav, ki obsega srednjo in vzhodno Evropo ter skupinico, ki so jo dijaki prepoznali kot sredozemske države, med katere se je podtaknila še Kuba.

Kuba? Da, to je kar zanimivo. Ni Kuba zaostala avtokratska država nekje v tropski vročini Karibov? Vse je res, razen “zaostala”. Po čem primerjamo države? Kdaj rečemo, da sta si dve državi podobni? Kaj je v podatkih? Demokratičnost? Poprečne dnevne temperature in količina padavin? Ne, podatki opisujejo kvaliteto šolskega in zdravstvenega sistema, precepljenost, enakost spolov … In po vseh teh kriterijih, ki naj bi objektivno merili kvaliteto življenja, je Kuba nekje na nivoju evropskega sredozemlja.

Tudi to je, bi rekel, kar koristna lekcija. Ne sodimo po stereotipih, temveč po podatkih.

“Naša” skupina držav se potem združi z drugo skupino, ki vsebuje zahodno Evropo, severno Ameriko in druge razvite države, kot na primer Japonsko, Avstralijo in Novo Zelandijo. Ta skupina potem tvori eno od treh osnovnih skupin držav na svetu. Drugi dve sta večina Afrike v eni ter južna Amerika in severna Afrika z Bližnjim vzhodom v drugi.

Ob koncu ure je bil delotok, ki smo ga sestavili skupaj z dijaki, takšen.

Kaj smo se naučili?

Dijaki so malo ponavljali zemljepis; v resnici vedo marsikaj, kar smo mi, starejši, že malo pozabili. Naučili so se nekaj novega o analizi podatkov, predvsem pa so na hitro videli, kako uporabljati Orange. To jim je šlo zelo dobro. Naše izkušnje z delavnic z malo starejšimi so, da se jim stalno kje zatika in jim je potrebno pomagati. Srednješolcem pa se vidi, da jim je bil računalnik položen v zibko.

Kaj pa smo se ob svojem drugem šolskem poskusu naučili mi?

Prvo, najpomembnejše: ena ura se je izkazala za - presenetljivo! - skoraj dovolj. Veliko boljše pa bi bilo, če bi imeli dve in bi lahko analizirali skupne značilnosti skupin držav, razlike med posameznimi skupinami, lastnosti, ki določeno državo uvrščajo v njeno skupino, in lastnosti, po katerih se država razlikuje od držav, ki so ji sicer podobne.

Kam umestiti takšno aktivnost? V okviru zemljepisa je služila predvsem kot ponavljanje in s tem ni nič narobe. Kot smo slišali med uro, pa so dijaki lani že počeli nekaj podobnega, vendar “ročno”. Potemtakem bi lahko bila ta aktivnost tudi del kakega seminarja, projekta ali česa podobnega.

Na licu mesta smo izumili aktivnost v slogu “računalništva brez računalnika”, s katero smo razložili hierarhično gručenje. To je kar uspelo, tako da jo bomo še dodelali in opisali.

Za zaključek

Pa naj bo še malo osebno. Moja osnovna zaposlitev je delo s študenti, pogosto pa sem tudi v osnovni šoli. Teh starostnih skupin sem navajen, srednješolcev pa se preprosto … bojim. Ne poznam jih dobro in ne vem, kaj pričakovati. Bodo zainteresirani, bodo sledili, bodo sodelovali? Ali pa bodo en sam, velik, tridesetglavi vedenjski problem?

Dijaki Srednje ekonomske šole v Mariboru so bili super. Bili so pametni, odzivni, ravno prav resni in ravno prav neresni … K temu je gotovo prispevala tudi šola, tako lepo zasnovana zgradba kot, predvsem, zavzeti učitelji in ravnateljica, s katero smo pokramljali na koncu obiska.

Ko smo obljubili, da z veseljem pridemo še kdaj, nismo bili samo vljudni.