Ta teden smo bili pridni: zadnji teden pred počitnicami je, učenci so nemirni in čas je za kaj malo bolj sproščenega. Ista šola (OŠ Alojzija Šuštarja v Ljubljani), ista tema (priimki), a drug predmet (zemljepis) in razred (deveti).

V primerjavi z mlajšimi, s katerimi smo se ob priimkih zabavali pred dvema dnevoma, starejši vedo že veliko več, zato je bil pogovor drugačen.

Vprašali smo jih, kako se je pisal Izak, pa so povedali priimek sošolca. Ne, ne ta Izak. Pa je neka druga učenka rekla, da se je pisal Newton. Ne, tudi tega nismo mislili, čeprav je bil Issac Newton zakon, njegovi zakoni so pa sploh zakoni. (Razred je na to trditev odgovoril z neodobravanjem. Čisto nepričakovano.) Pojasnili smo, da smo imeli v mislih svetopisemskega Izaka in hitro je postalo jasno, da problem vprašanja, “kako se je pisal Izak” ni zgolj v tem, da je težko pojasniti, kateri, temveč tudi v tem, da se ni pisal. (Rekli so, da bi ga lahko klicali “Izak, Mojzesov sin”, kar bi še kar šlo, če njegov oče ne bi bil Abraham.)

Izvedeli smo, da potrebujemo priimke zato, ker so v njihovem razredu štiri Nike, ena od učenk pa je razložila tudi, kako Rusi k osebnim imenom dodajajo “očetstvo”, očetovo ime.

Tudi pogovor o priimkih iz poklicev je tekel čisto drugače kot v nižjih razredih, saj nekaterih učenci že znajo malo nemščine, iz katere je izpeljanih veliko slovenskih priimkov. No, malo so pa tudi ugibali. Nekdo je kot poklic iz priimka predlagal Schumacher, zato smo jih izzvali, naj se spomnijo slovenske različice tega priimka, saj jo pogosto vidijo. Kar nekaj časa je trajalo, da so uganili, da se skriva vsem na očeh - v imenu njihove šole. Pri priimku Hafner pa smo jim pomagali, da ima angleško različico istega priimka znani angleški čarovnik. Pa smo kar hitro prišli do lončarja Potterja.

Potem pa smo pohiteli k priimkom iz krajev oz. pokrajin in našteli vse Dolence, Korošce, Gorenjce, Kranjce… Nato pa jih gledali na zemljevidu, tako kot pred dvema dnevoma. Tu se je spet poznalo, da so pri pouku ravno dobro končali z zemljepisom Slovenije - pa še učitelj nam je pomagal poiskati mejo med ogrskim in avstrijskim delom cesarstva.

Zdaj pa k opazkam.

Spet je zmanjkalo časa. Učitelj je po uri pokomentiral, da je bil uvod zanimiv, vendar je na račun njegove dolžine trpel zemljepisni del. Tudi del učencev - no, kar pokažimo s prstom: na fante v zadnjih vrstah - se je pri tem že kar preveč razživel.

O gručenju spet nismo uspeli povedati ničesar.

Učitelj je dodal tudi, da je zanimivo, kako dobro se vidijo meje med pokrajinami - najprej seveda med Pomurjem in ostalo Slovenijo, potem pa med Prekmurjem in Prlekijo ter med Štajersko in Kranjsko. Z njegovimi besedami, zanimivo je, “kako se iz ene čisto blesave ideje, kot so priimki, to tako dobro vidi”. Dodal je tudi, da bi bilo zanimivo gledati zgodovinske podatke, recimo zadnji popis iz časa avstroogrske, kjer bi bile te meje še bolj izrazite. In da se najbrž čuti, da ljudje do leta 1848 niso imeli osebne svobode, da bi se kar tako selili sem ter tja. Očitno bo potrebno k tej aktivnosti dodati še nekaj zgodovine.

In še čisto osebna opazka: kot učitelj imam uro seveda pripravljeno. In seveda noben načrt ne zdrži na terenu, ko se učenci odzivajo z drugačnimi odgovori ali vprašanji, kot jih pričakujemo. Vendar je uro vseeno možno oblikovati tako, da ima neko strukturo, nit, in povem vsaj približno tisto, kar sem nameraval. Tile priimki pa so izziv. Po treh poskusih v razredu mi je tema vedno bolj všeč, vendar se mi zdi tudi vedno težja, ker mi struktura ure sproti razpada in je ne uspem vzpostavljati nazaj. V vseh starostnih skupinah je učence preveč potegnila, v devetem - in delno tudi sedmem razredu - pa je postala problem tudi disciplina, ko učenci niso več razlikovali med relevantnimi in nepotrebnimi pripombami. Prevelik odziv učencev - najsibo discipliniran ali, še hujše, kaotičen - je težko zdržati.

Če bomo kdaj iz teh aktivnosti oblikovali kaj daljšege od šolskih ur, bo tole gotovo prvi kandidat.