Da, danes vsi govorijo o generativni umetni inteligenci. Vendar nas na vsakem koraku spremlja nekaj drugega: priporočilni sistemi. S tako ali drugačno krinko, takšnim ali drugačnim namenom. Enkrat nam priporočajo izdelke (oglaševalci temu rečejo “personalizirana obvestila”, za nas, prejemnike so to pač “reklame”), drugič objave na družbenih omrežjih, tretjič video posnetke na YouTubu (seveda spet z namenom, da nam mimogrede pokažejo še kakšno reklamo, to je, personalizirano obvestilo).

Je mogoče na preprost način pojasniti, kako takšni sistemi delujejo?

Poskusili smo v šoli, v četrtem razredu. Učence smo razdelili v skupine. Vsaka je dobila 42 kartic s posterji risank in vsak učenec je izbral šest risank, ki so mu najbolj všeč. Nato je moral vsak član skupine na list napisati vse ostale člane in zraven zapisati, koliko enakih risank sta izbrala. Obkrožil je tiste tri, ki so mu najbolj podobni. Nato so narisali “sociogram”, v katerem so od vsakega učenca vodile puščice k najbolj podobnim. Vsak je k svojemu imenu z eno barvo dopisal risanke (no, številke risank), ki si jih je izbral, nato pa z drugo, katere risanke so izbrali tisti, s katerimi je povezan. In, voila, dobili smo priporočila.

Vajo smo ponovili še na veliko: skupinam smo razdelili tablice, s katerimi so svojo izbiro vnesli še v spletno stran, ki smo jo pripravili za to aktivnost. (In še za nekatere druge; o tem bomo pisali kmalu.) Podatke smo prebrali v računalnik in dobil podoben sociogram za celoten razred ter priporočila na osnovi izborov vseh učencev, ne le posamične skupine.

Kaj smo se naučili? Najprej mi: učna ura je zanimiva. Tema je ravno prava za četrti razred, učence potegne. Sistem deluje solidno, vendar bi bilo boljše, če bi izbirali po sedem risank; tako bi bil presek večji, dodatnih risank za priporočila pa vseeno še ne bi zmanjkalo. Nadalje smo videli, da reč ne traja eno samo uro temveč dve. Pa še v odmor se je zavleklo, ko je vsak učenec hotel videti svoja priporočila. Novi gradnik za priporočila, ki je narejen posebej za Pumice, bomo nekoliko spremenili; podatek o tem, kaj je izbrala določena oseba, je pravzaprav nezanimiv, pokazali bomo le priporočila. Tako bomo lahko že med uro pogledali vsa.

Kaj pa so se naučili otroci? “To, da sedaj vemo, kako YouTube deluje.” (Da, YouTube je že od začetka služil kot primer in ura se je začela tako, da so učenci ugibali, kako delujejo njegova priporočila.) “Ta ura je bila zelo zanimiva in dobra.” Seveda so imeli tudi dodatne želje; predvsem to, da bi potem gledali najpopularnejšo risanko. Nekatere je tudi zanimalo, katera aplikacija je to. Žal ni bilo časa, da bi jim povedali več o Orangeu. Nekoč, nekoč.

Končajmo kar z zadnjim komentarjem ene od učenk: “Zelo mi je bilo všeč!” Nam namreč tudi.