Tokrat smo poskusili isto reč, aktivnost povezano s priimki, v dveh razredih, četrtem in sedmem. Da preverimo, ali se učenci v treh letih v šoli kaj naučijo. :)

Oboje smo vprašali, čemu sploh imamo priimke in dobili enak odgovor: brez tega ne bi mogli razlikovati med ljudmi z enakim imenom. Pri Emi bi morali vedno povedati, ali mislimo tisto iz četrtega ali ono izmed sedmega. V sedmem razredu pa smo dobili še en zanimiv odgovor: zato, da vemo, kdo so naši predniki.

Da, razlika med imeni in priimki je v tem, da so priimki “dedni”. Če se nekdo piše Prešeren, to ne pomeni, da se ves čas smeji. Ali da piše zabavne pesmi. (Učenci so potrdili, da vedo za Prešerna, ki navadno ni bil ravno prešeren.) Najbrž pa je bil vesele sorte kateri od njegovih prednikov.

Nato smo preživeli precej časa ob izvoru priimkov, konkretno ob njihovih vrstah - priimki iz imen, poklicev, živalski priimki in, na koncu, priimki, ki označujejo, odkod je nekdo prišel. Tema se je izkazala za kar preveč zanimivo, učenci so bili pogosto preveč živahni, da bi ura normalno tekla naprej. Vsak je vedel povedati za znanca z zanimivim priimkom, ki se je vklapljal v trenutno pogovor ali pa niti ne. Hotel izvedeti, odkod bi bil ta in ta priimek. Vedel povedati, da so njegovi sorodniki s takšnim priimkom res iz tega in tega kraja.

V obeh razredih so nas rešili Novaki. Že četrtarji so vedeli povedati, da so Novaki povsod, v sedmem pa je nekdo omenil, da je na grobih šentviškem pokopališču videl kup Novakov. Tako smo se lahko vprašali, zakaj so Novaki povsod in ali obstaja kak priimek, ki ni povsod.

Tako smo začeli opazovati priimke na zemljevidu. Učence smo vprašali, kje bomo srečali priimek Gorenjc. V četrtem so bili bolj ali manj složni: na Gorenjskem. V sedmem pa se je nekaterim posvetilo (enemu so se prav zabliskale oči!): ne, ne, to ne bi imelo smisla. Gorenjcev ni na Gorenjskem, ti morajo biti … kje drugje. Seveda. In tudi Dolencev je polno povsod, le na Dolenjskem jih bomo zaman iskali.

Razlike med četrtim in sedmim razredom so bile najbolj zanimive v nadaljevanju. Kje so Korošci? Razčistiti je bilo potrebno, kje je Koroška. V četrtem so kazali vsevprek po zemljevidu: nekateri v Prekmurje, drugi v Belo Krajino, le tiste, ki so kazali proti Kopru so hitro popravili, da je tam Primorska. Na koncu smo jo le locirali nekam na sever in ugotovili, da so se Korošci razselili malo na jug, torej v severno štajersko in na gorenjsko, tja okrog Kranja in Tržiča. V sedmem razredu pa vsaj s Koroško ni bilo težav.

Nato smo razdelili Slovenijo v regije glede na podobnosti priimkov. Tu je spet prišla zabava z geografijo: Slovenija se razdeli v dve regiji, deli ju reka, ki teče skozi Maribor. Katera reka bi to bila? V četrtem razredu smo slišali seznam vseh slovenskih rek: učencem so najljubše Save in Soča, vedo tudi za Krko. Celo Ljubljanica bi menda lahko tekla skozi Maribor. No, ali pa takrat nismo več razmišljali o Mariboru, temveč so naštevali že vse reke, ki so jim prišle na misel. Na koncu smo se vendarle odločili za Dravo. Pri delitvi na štiri skupine pa je bilo že malo pozno in smo brez ugibanja izdali, da tam mimo Murske Sobote teče, presenetljivo, Mura.

Za učence je bila ura zanimiva. Kaj pa smo se ob preskušanju te aktivnosti naučili mi?

Materiala je za eno uro čez in čez dovolj, sploh, če dovolimo učencem, da se razživijo - in ob tej uri se bodo. Po uri smo se prav o tem problemu pogovarjali z učiteljem, ki nas je spremljal. So teme, pri katerih se učenci res razgovorijo in gotovo jih pri tem nočemo ustavljati. Po drugi strani pa želimo uro vseeno nekam peljati in pripeljati. Običajno lahko pustimo učencem, da uro navidez peljejo oni, v resnici pa jo z intervencijami (pravilno usmerjenimi vprašanji ali proti cilju usmerjenimi odgovori na njihova vprašanja) peljemo mi, učitelji. Kadar je interes učencev prevelik, pa je to težje. Tokrat je bilo.

Predvideno ozadje s področja analize podatkov je gručenje. Lahko bi ga pokazali v živo, vendar o njem na koncu nismo rekli praktično nič več kot “računalniku bomo naročili, naj sestavi skupine”. Pač, ni bilo časa.

In še nekaj: to ne sodi ne v slovenščino, ne v zemljepis, ne v zgodovino, temveč v vse tri hkrati. Na uri se nam je večkrat zataknilo v slogu, “hm, saj je šla tamle čez meja med avstrijskim in ogrskim delom avstroogrske?”, “saj sega Furlanija do morja … ali pa mogoče ne?” Z učenci je seveda najboljše biti iskren: če ne vemo, pač povemo, da ne vemo, ali pa, da se nam zdi, da je tako in tako, vendar nismo prepričani. Še boljše pa je seveda, če jim znamo odgovoriti. Ura torej zahteva kar široko znanje in izkušnje. Morda … morda pa jo je možno predelati v kaj več kot šolsko uro, namreč v kako daljšo “interdisciplinarno” aktivnost na temo raziskovanja priimkov? Bomo videli: namen tega projekta ni zacementirati seznam aktivnosti, temveč raziskovati, kaj vse se še zanimivega da narediti v šoli, ne?