Avtor tega prispevka rad kolesari in ker se tovornjakov na asfaltu boji bolj kot makadama na klancih, se je po obisku na OŠ Mislinja odpravil na krog po Pohorju in na poti poleg pedalov vrtel tudi misli.

Učni uri - dvakrat smo razvrščali slovenske hiše - sta tekli čisto solidno. Učenci so bili pravzaprav zelo uspešni: skupine navadno zgrešijo vsaj nekaj hiš, tu pa se je prvič zgodilo, da sta kar dve skupini le eno. Z vidika geografije torej odlično. Lepo smo ponovili lastnosti različnih vrst hiš in jih prepoznavali na slikah.

Za razliko od prejšnjih izkušenj s to uro pa je izvisel računalniški del in umetna inteligenca. Ne le zato, ker je računalnik zgrešil kar sedem hiš (kaj točno je bilo drugače kot običajno, moram še raziskati), temveč ura predvsem ni in ni hotela pripeljati do diskusije o tem, v kakšno obliko mora računalnik predelati slike, da lahko prepoznava njihovo vsebino in kako to stori, kaj šele o tem, ali je računalnik lahko inteligenten, ali lahko kaj ve … Vse to sem hotel na silo vključiti v zadnjih minutah, vendar ni šlo. Počutil sem se ponarejeno, kot da bi vrtel nek dolgočasen powerpoint.

Nauki? Prvi: aktivnost potrebuje več časa. Drugi: ne sili. Učne ure na Pumicah naj bi bile sproščene, brez učnih načrtov in minimalnih standardov znanja. Če ostanemo na nivoju razvrščanja sličic, pa ostanimo. Če učence zanima to in tisto, bomo govorili o tem in tistem, sicer pa o čem drugem. Vedno pač ne gre. In, navsezadnje: do konca šolskega leta je bilo še pet dni in vsi smo bili z mislimi že napol drugje.

Učno uro o razvrščanju hiš bomo posplošili na druge teme, kot so arhitekturna obdobja in svetišča različnih verstev, učitelji pa bodo lahko dodajali še svoje, na primer slike oblakov, če se jim zahoče. V programsko opremo za zajem podatkov bomo dodali možnost, da učitelj tudi brez Oranga pogleda, katera skupina se je odrezala najboljše. Vse to je smiseln pripomoček za pouk. Umetna inteligenca pa bo z veseljem vključena, če se ravno pojavi priložnost.