“Veš, mene štirikotniki nikoli niso res prepričali,” mi je rekel kolega, ko sem mu poročal, kako je bilo na OŠ Radenci.

Ampak pojdimo po vrsti: dve uri, dve čisto različni zgodbi.

Najprej smo se šli prepoznavanje štirikotnikov v sedmem razredu. Učenci so se razdelili v pare, vsak par je dobil svojo tablico, vnašal lastnosti štirikotnikov in jih klasificiral. Nič drugače kot vedno, ko izvajamo to uro. Le da nekako … ni potegnilo. Učenci so bili zadržani, niso odgovarjali, niso spraševali … (Če se mi kaj takega zgodi v razredu nekje v Prlekiji ali Slovenskih goricah, se vprašam, ali je morda kriva moja lublanščina. Potem preklopim v nekakšno polknjižno slovenščino, kar je najbrž še bolj čudno.)

To, da sta se dve skupini prijavili dvakrat in s tem ponesreči odžrli mesto drugim skupinam, tako da je ostalo kar nekaj likov nerazvrščenih, seveda tudi ni ravno pomagalo. Programska oprema naj bi ta zaplet že preprečevala, vendar ga ni. Zdaj je to popravljeno in se ne bo več ponovilo. “Se opravičujemo in prosimo za razumevanje,” bi rekli na Slovenskih železnicah.

Naslednjo uro smo zato seveda začeli s cmokom v grlu. Tema so bili Razvrščevalni ključi za klasifikacijo živali. Sorodno uro, Živalski vrt, smo preskusili večkrat, to pa le enkrat in še to nekako napol. Ta ura pa je tekla tako, kot mora!

Za začetek: nov uvod. Napletel sem nekaj obisku na Finskem in zlobnem diktatorju, ki vam bo odsekal glavo, če do jutra ne razvrstite 13 živali med sesalce, žuželke in tako naprej, s tem da so tako imena živali kot njihovih lastnosti in kategorij … v finščini, mi pa finsko seveda ne znamo. Po začetnih ugovorih o slovarju in o guglanju, smo se lotili dela: učenci so sedeli za računalniki in družno smo uporabljali Orange, da smo z gradnikom Porazdelitve iskali lastnosti, po katerih se razlikujejo živalske vrste (v slovenščini); na tablo smo gradili klasifikacijsko drevo, na koncu pa prepustili gradnjo računalniku, se z gradnikom Napovedi prepričali, da drevo deluje in si nato drznili ponoviti vajo še v finščini.

Gornji opis je morda kratek in ne čisto razumljiv. Nič ne de, tako ali tako bomo po njem prilagodili opis učne ure, tam bo vse jasno. Bolj navdušujoče je bilo, kako so učenci sodelovali, kako so razumeli tako klasifikacijska drevesa in algoritem, ki jih sestavlja, kot tudi delo z Orangeom. Vse jim je bilo naravno, jasno. Ko, recimo, gradnik Napovedi ni pokazal rezultatov, je eden od učencev predlagal, naj na njegov vhod priključimo algoritem za gradnjo dreves. To je nekaj, kar tudi štuentom, ki prvič vidijo Orange ne pride na misel, in mnogi te povezave v resnici nikoli ne razumejo!

“Veš, mene štirikotniki nikoli niso res prepričali,” je torej pojasnil kolega. Meni se zdijo vseeno posrečeni: imajo zelo jasno mesto v učnem načrtu, primerni so za ponavljanje, a ta in ona ura je pač flop. Res pa (še?) nimajo neke privlačne zgodbe, motivacije. Za razliko od razvrščevalnih ključev, ki so jo dobili v Radencih.

Hvala učiteljema, Jani Grosman in Simonu Belcu za vabilo!