Na Univerzi v Mariboru so 18. in 19. aprila organizirali konferenco International Scientific Conference on Philosophy of Mind and Cognitive Modelling in Education – PCE 2024, z več kot 350 udeleženci, med katerimi je bila večina učiteljev iz osnovnih in srednjih šol iz vse Slovenije. Na predavanjih so govorili domači in tuji predavatelji, predvsem pa so bile zanimive stojnice, na katerih se je predstavilo več projektov osnovnih šol in nekaj zanimivih podjetij. V popoldnevu drugega dneva pa so bile za učitelje organizirane delavnice - in tam smo bili tudi mi.

Tokrat smo se vabilo potrudili napisati tako, da nas v učilnici niso pričakali le učitelji matematike in informatike. Ne, tokrat je bilo največ zgodovinarjev(!), pa nekaj anglistov, slavistov … in seveda tudi matematiki, fiziki in informatiki. Najprej smo se malo pozabavali s priimki (k čemur se bomo morali v tem besedilu še vrniti!), potem pa smo - časa je bilo vendarle zelo malo - skupaj spoznali okolje Orange, tako da smo poskusili nekaj prvih korakov ure o Družbeno-ekonomskih značilnostih držav.

Delavnico smo zaključili tako, da smo učitelje bolj ali manj retorično vprašali, ali bi si upali s tem v razred in dobili pričakovani odgovor, da ne. Seveda. Namen delavnice je bil, pokazati, da je igranje s podatki zanimivo in uporabno za pouk, ter da se tega ne bi bilo tako nemogoče naučiti, če bi imeli nekaj več časa.

Zdaj pa obljubljena vrnitev k priimkom. Delavnica z zgodovinarji je zakon. (Seveda bi bila tudi z anglisti, slavisti, biologi, če je tema bližje njim.) Hitro so poprijeli: ne le, da so dobro vedeli, kdaj so bili priimki uzakonjeni (Jožef II, konec 18. stoletja) in da jim je bilo jasno, da tisti s priimkom Gorenc nimajo kaj početi na Gorenjskem, temveč so nas, nezgodovinarje, naučili še marsikaj novega.

Na primer: Bela Krajina je nekoč pripadalo goriškim grofom. (Priznati moram, da nisem vedel ne tega dejstva, niti ne za goriške grofe sploh.) Doma sem si o tem seveda prebral več, in izvedel tudi, da so ta ozemlja izgubili že v 15. stoletju. To seveda ne izključuje vpliva na priimke, saj se zveze ne prekinjajo tako hitro, vendar je tristo let vseeno dolga doba. Večji vpliv ima najbrž vendarle to, da je iz Bele Krajine morda lažje priti po južni strani do Trsta kot čez Gorjance proti Ljubljani. (Je? Morda bomo potrebovali še kakega geografa?)

Izvedeli smo, da sta imeli avstrijski in ogrski del cesarstva različno dedno pravo. Spomnim se, kako so nas v šoli učili, da so v nekem trenutku ustavili drobljenje kmetij tako, da so uzakonili, da more kmetijo dedovati le en dedič. Na delavnici pa smo izvedeli, da je to veljalo le v avstrijskem, ne pa tudi ogrskem delu imperija. Zato so prekmurske kmetije manjše od prleških; posledično so mogočne prleške hiše lepo ohranjene, ekonomsko šibkejši prekmurski kmetje pa so gradili bornejše hiše, do katerih je čas manj prijazen. In, še opazneje: prleške ceste so speljane okrog meja ogromnih kmetij, prekmurske pa ravne, kot da bi “jih delali z laserjem”.

Ne le zgodovinarji, imeli smo tudi slaviste. Učiteljica iz Haloz je v nekem trenutku stopila pred zemljevid in nam razložila nekaj o fonetiki slovenskih narečij, namreč kako se severni ej (mejsec je svejtil cejli dejn) na jugu spremeni v je; na srečo smo imeli v učilnici tudi Primorko, ki nam je znala to povedati še po primorsko (zvenelo je prav, ponoviti pa ne znam). Od primorske učiteljice pa smo izvedeli, da je dona gracia po primorsko karnisa za obešanje zaves.

Kje smo že začeli? Aja, pri priimkih. No, to je poanta. Podatki pripovedujejo zgodbo. Zgodbo, ki lahko pripelje marsikam - sploh, če učitelj široko pozna svojo stroko in ga ni strah skreniti s poti.

Te delavnice ne bomo kar tako pozabili.